Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Podnebje se spreminja - a v kolikšnem obsegu?

01.03.2005 / Martin Grosjean
Zemlja se segreva z veliko naglico. Vzrok je v glavnem znan: povečan izpust toplogrednih plinov v ozračje. Različni scenariji podnebnih sprememb pa se - pač glede na opis morebitnega poteka emisij toplogrednih plinov - med seboj močno razhajajo. Znanstveniki so si enotni - potek segrevanja podnebja v prihodnje je odvisen od industrializiranih držav. Če se hočemo izogniti škodljivim posledicam, je treba ukrepati danes, kajti globalnega segrevanja ni mogoče zaustaviti v hipu. In kolikšno je pri tem naše tveganje?
Antropogeni toplogredni plini (CO2, metan, dušikov oksid, ozon) imajo v ozračju sorazmerno dolgo življenjsko dobo, ki lahko traja od nekaj let do nekaj stoletij. Današnji izpusti toplogrednih plinov bodo zato zemljo segrevali tudi v prihodnjih desetletjih. Da bo še topleje, je nesporno, zato je treba od industrializiranih držav odločno zahtevati, da močno znižajo izpuste toplogrednih plinov in spodbujajo rabo obnovljivih virov energije. A kolikšna je v resnici temperatura danes in kolikšna bo v prihodnje?

Že tisoč let ni bilo tako toplo
Devetdeseta leta so bila najtoplejše desetletje v zadnjem tisočletju. Najtoplejše je bilo leto 1980, medtem ko je bilo leto 2000 drugo najtoplejše leto v zadnjih 150 letih, verjetno pa kar v zadnjih tisoč letih. Junij 2003 je bil v Švici od dolgoletnega povprečja toplejši
za več kot 6 °C in tako najtoplejši junij, odkar se izvajajo sistematične meritve stanja ozračja (1864), verjetno pa tudi v zadnjih 500 letih.
Prav tako narašča hitrost, s katero se dviga temperatura. V zadnjih 30 letih je bilo segrevanje petkrat hitreje (0,2-0,4 °C na 10 let) kot v stoletju pred tem (0,6° C na 100 let). Je to naključje? Je to naravno? Je to "normalno"? Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da ne. Segrevanje ozračja, ki ga merimo od leta 1950, povzročajo v veliki meri človekove dejavnosti v 20. stoletju. Podnebje spreminjamo ljudje.

Na poti preveč vode
Globalne podnebne spremembe povzročajo nihanja cirkulacije vetra na večjih območjih, kar spet povzroča spremembe temperaturnih in padavinskih režimov na lokalni ravni.
Tako so na svetu kraji, ki so zaradi globalnega segrevanja prešli v območje drugih zračnih gmot, zato lahko pride do regionalne ohladitve ali pa - kot v Alpah - do posebej izrazitega dviga temperature. Razporeditev in količina padavin se spreminjata in čim več energije v obliki toplote, vodne pare in vetra je v ozračju, toliko večja je verjetnost, da bomo priča izjemnim vremenskim pojavom, kot so močne padavine, nevihte, vročinski vali in z njimi povezana škoda, ki nastane zaradi poplav, zemeljskih plazov, vetrolomov, vročine in suše ali erozije. Zaradi učinka tople grede narašča količina energije in vode v ozračju, vreme pa postaja vedno bolj "nemirno".Pri biotski raznovrstnosti se v najboljšem primeru pojavijo prostorske in časovne prerazporeditve, ko na primer določene vrste prodirajo proti severu ali v višje lege ali ko se zaradi višjih temperatur spremeni potek dogajanja v naravi, pogojenega z letnimi časi, na primer selitev ptic, čas valjenja ali olistavanje in cvetenje.
Najobsežnejša študija, ki je bila narejena doslej, je pokazala, da se 1700 raziskanih živalskih in rastlinskih vrst sistematično širi proti severu s povprečno hitrostjo 6,1 km na desetletje in da so te vrste svoj "koledar" spomladi pomaknile naprej - za 2,3 dneva na desetletje. V najslabšem primeru grozi izumrtje nekaterih vrst na lokalni ravni in tudi na širšem območju ali pa prekinitev prehranjevalnih verig in trajne motnje ekosistemov.
Kjer ni selitvenih koridorjev, se bodo življenjski prostori tako hitro spreminjali, da evolucija s svojimi procesi selekcije in prilagajanja na molekularni ravni tem spremembam ne bo mogla slediti. Priseljene vrste utegnejo celo spodriniti domače vrste.

Višina škode narašča
Obseg škode, ki jo povzročajo velike naravne ujme, narašča povsod po svetu. V letu 2004 so doslej največjo škodo povzročile naravne katastrofe in ta je zavarovalnice stala 40 milijard dolarjev, pri čemer so 35 milijard škode povzročili hurikani in tajfuni. Narodnogospodarska škoda je znašala 130 milijard dolarjev. Zavarovalnice pričakujejo, da se bo višina škode v naslednjih desetih letih še podvojila (UNEP Financial Initiative 2002).
Je to posledica podnebnih sprememb? Da in ne. Velike naravne ujme so se v zadnjih 15 letih po celem svetu pojavljale pogosteje, kar je statistično zaradi redkosti pojavov in kratkega časa meritev težko dokazati. Po drugi strani pa je vrednost infrastrukture, npr. stanovanjske hiše, industrija in prometne naprave, na ogroženih območji močno narasla. Posledice bodo prizadele tudi turizem - smučišča brez snega so le en sam primer.

Nezanesljivi scenariji
Danes obstajajo številni scenariji podnebnih sprememb v prihodnje in vsi imajo nekaj skupnega: nezanesljivost. Podnebje je kompleksen sistem, na katerega ljudje lahko vplivajo. Vzroke, posledice in spremembe je zato zelo težko prepoznati in predvideti.
V zadnjem času je bil s pomočjo podnebnih modelov storjen precejšen napredek, saj je z njimi mogoče opisati potek podnebnih sprememb v preteklosti in priti do konsistentnih rezultatov, če pri tem uporabljamo enake podatke o izpustih in vsebnosti toplogrednih plinov. Značilno je, da nezanesljivost rezultatov zaradi uporabe različnih podnebnih modelov dosega ± 0,5-1 °C vse do leta 2100. Največja nezanesljivost (pribl. ± 2,5 °C!) izhaja iz dejstva, da ne vemo, kolikšen bo izpust toplogrednih plinov v prihodnje.
Medvladni forum za podnebne spremembe (Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC) je pripravil več različnih scenarijev podnebnih sprememb, ki opisujejo morebiten globalni razvoj izpustov CO2 v naslednjih letih. V izračunih so med drugimi upoštevani naslednji dejavniki: razvoj svetovnega gospodarstva in prebivalstva, stopnja globalizacije, poraba energije, vrsta pridobivanja energije (iz fosilnih ali obnovljivih virov) ter tehnološki napredek. Tako izmerjene vrednosti izpusta CO2 za prihodnje obdobje pa se med seboj precej razlikujejo. IPCC nobenega od teh scenarijev izrecno ne ocenjuje kot "verjetnejšega" v primerjavi z drugimi. Kateri od scenarijev se bo dejansko uresničil, je na daljši rok težko napovedati, kajti vse je odvisno od svetovnih političnih in socialnih ter tehnoloških okvirnih pogojev in razvoja. Pri tem bodo igrali pomembno vlogo trgovinska in gospodarska politika, varnostna politika, krize in vojne, protekcionizem, svobodno globalno tržno gospodarstvo in mnoge druge okoliščine. Zato različni scenariji v svojih modelih predvidevajo, da bo do leta 2100 prišlo do globalnega dviga temperature v najboljšem primeru za 1,4 °C, v najslabšem primeru pa celo za 5,8 °C. Če se bo gospodarski razvoj še naprej odvijal tako kot sedaj, se bo v naslednjih 100 letih temperatura na zemlji povečala za 4,5 °C ± 1 °C (IPCC, scenarij A1Fl, slika 8).
Dejstvo pa ostaja, da je na koncu odvisno le od nas, ali bomo sposobni spremeniti naše ravnanje in s tem preprečiti hude in drage posledice. In to je ne nazadnje tudi ekonomsko vprašanje - ali si tako škodo sploh lahko privoščimo?

Manj toplogrednih plinov!
V glavnem obstajata dve strategiji, ki jih lahko med seboj kombiniramo: prilagajanje (adaptation) podnebnim spremembam ter znižanje izpusta toplogrednih plinov, zaradi česar bi podnebne spremembe in njihove posledice nastopile počasneje ali v manjši meri (mitigation). Pri tem je treba upoštevati, da je podnebje zelo spremenljivo, da spremembe ne potekajo linearno in lahko hitro nastopijo ter da se ukrepi varstva podnebja in njihovi učinki v časovnem in prostorskem smislu lahko med seboj precej razhajajo. Spopadamo se z novim, globalnim in dolgotrajnim problemom, ki zahteva nove rešitve. Najprej bo treba poskrbeti za znižanje izpusta toplogrednih plinov v ozračje ter uresničevanje Kjotskega protokola. Protokol je bil sprejet že leta 1997, veljati pa je začel šele takrat, ko ga je ratificiralo 55 držav, ki skupaj povzročajo več kot 55 % emisij ogljikovega dioksida (glede na leto 1990) industrializiranih držav. Ta pogoj je bil izpolnjen, ko je Rusija oktobra 2004 ratificirala protokol: mednarodna pogodba je začela veljati 16. februarja 2005. Industrializirane države so se zavezale, da bodo med letoma 2008 in 2012 skupaj znižale izpuste toplogrednih plinov za 5,2 % v primerjavi z letom 1990. Da pa bo postalo varovanje podnebja resnično učinkovito, mora biti naslednji korak vključitev tistih držav, ki doslej Kjotskega protokola še niso ratificirale, kakor tudi držav v razvoju - najpomembnejše države so ZDA, Kitajska in Indija.
Dejstvo, da je Kjotski protokol sedaj v veljavi, je korak v pravo smer, vendar mu mora slediti še mnogo drugih ukrepov. Morda najtežja naloga, ki čaka znanstvenike, nevladne organizacije in vlade, bo verjetno prepričati ljudi, da bodo za globalno podnebje občutili večjo odgovornost. Vsak posameznik lahko namreč z odgovornim ravnanjem pri mobilnosti, prostočasnih dejavnostih, potrošniških in bivalnih navadah pomembno prispeva k rešitvi tega problema.


Prof. dr. Martin Grosjean
NFS Klima
Univerza v Bernu
www.nccr-climate.unibe.ch/

Več o taljenju ledenikov v Alpah
Razstava "Ledeniki v topli gredi", ki je do srede februarja gostovala v Alpskem muzeju v Münchnu, bo v manjšem obsegu na ogled v Lihtenštajnskem narodnem muzeju v Vaduzu od 12. septembra 2005 dalje. Razstavo bo organizirala CIPRA-Lihtenštajn.
Več informacij na www.gletscherarchiv.de in http:// www.lgu.li .