Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Ministri zavrnili konvencijo o hribovitih območjih

Na 12. konferenci, ki je bila 8. septembra 2000 v Hannovru, evropski ministri za urejanje prostora v nobenem oziru niso podprli projekta za evropsko konvencijo o hribovitih območjih. Predlog besedila je predložil kongres evropskih občin in regij ter parlamentarna skupščina Sveta Evrope.
V ozadju konvencije o hribovitih območjih se skriva prizadevanje, da bi vsem hribovitim regijam v Evropi omogočili skupen razvoj. Zaradi raznolikosti posameznih hribovitih regij mora tak dokument nujno poiskati najmanjši skupni imenovalec in se omejiti na splošne trditve, zaradi česar besedilo izgubi sporočilno moč. Negativni odzivi na osnutek konvencije so zagotovo utemeljeni s tem, da so stališča presplošna in zato ne veljajo za nikogar, poleg tega pa besedilo izhaja iz ugotovitve, da so hribovite regije nerazvite, kar sicer ne velja prav za vse hribovite regije v Evropi.

Izkušnje Alpske konvencije
Izkušnje Alpske konvencije v več kot desetih letih so pokazale, da je v takem besedilu zelo težko oblikovati stališča, ki bi veljala za celoten alpski prostor. Že znotraj Alp so razlike med posameznimi deželami in regijami tako velike, da je pogostokrat zelo težko poiskati ustrezne formulacije, ki bi veljale za vse prizadete regije in bi vsem prinesle kaj novega. Kar velja za turizem v Primorskih Alpah, ne drži nujno za avstrijske Alpe.
Kmetijstvo v francoskih Južnih Alpah se spopada z drugačnimi strukturnimi in podnebnimi problemi kot pa kmetijstvo v švicarskih Alpah. Seveda pa bi bilo še težje v enem samem členu urediti, recimo, prometno problematiko tako za Alpe kakor tudi za Kavkaz.

Regionalne rešitve namesto evropske konvencije
V Evropi segajo številna hribovita območja prek meja posameznih držav: od Kavkaza do Balkana, od Pirenejev do Karpatov. Konvencije na regionalni ravni bi lahko bile po vzoru Alpske konvencije učinkovit instrument za uresničevanje evropske ideje o regijah. Zlasti v čezmejnih hribovitih regijah bi lahko obvezujoči dogovori, ki upoštevajo posebne probleme prizadetega območja, predstavljali koristne instrumente za konstruktivno in prilagojeno reševanje problemov, to pa bi bilo v korist prebivalcem in naravi. Regionalne konvencije zagotovo niso univerzalno zdravilo, so pa primerne za razvijanje zavesti o nujnosti oblikovanja strategij za skupno reševanje problemov.
Sistem regionalnih konvencij v smislu Evrope regij ima tudi to prednost, da pozna odgovore na regionalne danosti in lahko predstavlja protiutež predpisom, ki veljajo po vsej Evropi. Ideja o trajnosti se zagotovo ne uresničuje s pisanjem konvencij, a proces, ki temelji na načelu subsidiarnosti, vodi k oblikovanju zavesti, s pomočjo katere je mogoče najti skupne rešitve za skupne probleme.

Vir: CIPRA Info 58, www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/885
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter