Stalni sekretariat bo pogodbenice, če to seveda želijo, pri njihovem nadaljnjem izvajanju ukrepov aktivno podpiral.
Drug izziv je komunikacija: da bi lahko pospešili ratifikacijski proces, je treba poskrbeti, da bodo posamezni akterji AK bolje poznali. Žal je bilo obveščanje javnosti glede tega dlje časa zanemarjeno, zato se bo treba tega področja čim prej lotiti in vsem, ki so zaintesirani sporočiti, da je čas za dejanja.
Tretji izziv je razvoj dolgoročnega akcijskega načrta za izvršilne organe AK. Večletni delovni načrt Stalnega odbora je zelo pomemben korak v to smer in ob upoštevanju različnih področij uporabe AK opredeljuje, katere so pri tem prioritete.
Četrti izziv je čezmejno sodelovanje. AK se pri tem opira na številne opazovalce iz najrazličnejših organizacij, ki delujejo na čezmejni ravni. Zato je na primer Stalni odbor glede izvajanja protokola o varstvu narave in urejanju krajine za podporo zaprosil Mrežo zavarovanih območij v Alpah, ki naj bi izdelalo predloge za dolgoročno ohranitev biotske raznovrstnosti.
In nazadnje peti izziv, ki izhaja iz zavzemanja za uveljavitev trajnostnega razvoja v gorskih območjih drugod po svetu. Na 7. alpski konferenci so se ministri v posebni izjavi izrekli za izmenjavo izkušenj, pridobljenih na območju Alp, z izkušnjami drugih gorskih območij. Tako so sledili ideji "mednarodnega partnerstva za trajnostni razvoj v gorskih območjih", ki so jo prvič obravnavali na johannesburškem vrhu ZN. Do prve tovrstne izmenjave izkušenj je prišlo na svetovnem vrhu gorskih območij v Biškeku.

Vir: CIPRA-Info 70