Participacija
Zakaj participacija?
Proces participacije je primeren instrument takrat, ko imajo vpleteni različne potrebe in poglede ter ko za to obstaja dovolj pogajalskega manevrskega prostora. Ljudje ali organizacije se vključijo v proces oblikovanja mnenja ali odločanja; z medsebojno izmenjavo informacij in izkušenj udeleženci pogosto spremenijo svoje stališče, nasprotja se zmanjšajo, možne so nove rešitve.
Participativni postopki zahtevajo jasen cilj in časovni okvir, zadostne vire, medsebojno zaupanje, preglednost delovanja, dostop do informacij ter sposobnost sodelovati v dialogu in prisluhniti drug drugemu. Da bi bili uspešni, je pomembno dvoje: pravila igre morajo biti jasna, rezultata pa ni mogoče predvideti vnaprej.
Kako reševati konflikte?
Do konfliktov prihaja, ko so potrebe različne in se pri sprejemanju odločitev ne upoštevajo v zadostni meri, kar se lahko zgodi pri vsakem procesu načrtovanja. Procesi participacije si prizadevajo doseči uravnotežene odločitve in posvečajo veliko pozornost konfliktom. Tako prispevajo k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in spoznanju, da se je treba naučiti spoštovati različne potrebe in tako poiskati rešitev, ki bo sprejemljiva za vse.
Obstajajo različni modeli sprejemanja odločitev. Priljubljen model je večinski sistem. Njegova slabost je, da manjšina odločitve morda ne bo sprejela. Metoda sociokracije deluje temu nasprotno, saj želi doseči minimalno soglasje: udeleženci lahko predlagajo tehtne ugovore, vendar jih morajo utemeljiti. Podobno je pri metodi sistemskega konsenza: rešitvi se približamo tako, da izberemo pot, pri kateri lahko pričakujemo najmanjše nasprotovanje članov skupine.
Če nastopi konflikt, lahko k njegovi rešitvi pripomore mediacija. Konfliktni strani pri tem v strukturiranem postopku in s profesionalno mediacijo iščeta ustrezno rešitev. Taki postopki pa so uspešni le takrat, ko jim namenimo dovolj časa. Proces iskanja konsenza lahko tako traja od nekaj dni ali tednov ali pa tudi več mesecev.
Instagram
LinkedIn