Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

V težkih časih – CIPRA v sedemdesetih letih

Konec šestdesetih let je bilo v znamenju krize. Na mednarodnem alpskem srečanju, ki je bilo leta 1974 v Trentu, so med drugim razpravljali tudi o tem, ali bo CIPRA živela naprej ali pa bo zamrla. Edina rešitev je bila nov začetek.
Image caption:
Fritz Lense (tretji z leve) in Curt Fossel (šesti z leve) sta bila prva predsednika po letu 1974, na sliki: na ekskurziji na letni konferenci v Belluno (I) 1978. © F. Lense

V drugi polovici šestdesetih let je CIPRA začela izgubljati svojo udarno moč in pričelo se je iskanje morebitnega sodelovanja s podobnimi organizacijami. Takratni predsednik Emile Dottrens, ki se je zavzemal za predlog, da bi Svet Evrope priznal CIPRO kot nevladno organizacijo, je imel tudi velike načrte, da bi CIPRA sodelovala v evropskem letu varstva narave 1970. Ko je leta 1968 nepričakovano odstopil s svoje funkcije, se je položaj zaostril. Novi predsednik Willy A. Plattner se je leta 1969 zavzemal za to, da bi "[. . . ] CIPRO ovrednotili na novo ali pa jo razpustili".

Višek je kriza dosegla leta 1970, ko je CIPRA prespala evropsko leto varstva narave! Letna strokovna konferenca v švicarskem Magadinu leta 1971 se je najprej slepila glede zavoženega položaja, v katerem se je znašla organizacija. Ideja o njenem prestrukturiranju, kot jo je predlagal Plattner – v CIPRO je namreč želel sprejeti dodatne "strokovnjake za Alpe", v posameznih državah pa ustanoviti "podkomisije" – marsikomu ni ugajala. Potem ko tudi leta 1973 ni bila sklicana letna konferenca, so jeseni 1974 vzporedno s konferenco IUCN v Trentu na temo "Prihodnost Alp" sprejeli sklep, da je treba CIPRO organizirati tako, da bi njen temelj razširili z nosilnimi organizacijami na čelu z veččlanskim predsedstvom. S smrtjo oziroma izstopom tistih znanstvenikov, ki so dolga leta vodili usodo CIPRE, je prišlo tudi do kadrovskih sprememb.

Po enoletnem prehodnem obdobju je bil za novega predsednika izvoljen Curt Fossel. Sedež CIPRE je bil nato prestavljen v Gradec v Avstrijo, v organizacijskem oziru pa naj bi se na nacionalni ravni naravo- in okoljevarstvena združenja združila v odbore, kar pa ni bilo mogoče takoj uresničiti. Prizadevanja za ponovno oživitev organizacije so kmalu pokazala prve uspehe in tako so denimo ob 25. letnici CIPRE leta 1977 v Bovcu sprejeli program o varstvu Alp, ki je vseboval dvanajst točk.