Skromno upoštevani kulturni in socialni interesi "Zgolj" za naravo ali tudi za ljudi? Alpska konvencija je zaščitniška, pravijo njeni nasprotniki. Tako je tudi prav, pravi CIPRA. In vendarle bi ta sporazum lahko bil še mnogo več. Alpska konvencija vsebuje le skope izjave za vsako od dvanajstih področij delovanja, na katerih želijo pogodbenice, torej alpske države in EU, sodelovati in izvajati različne dejavnosti - podrobnosti natančno urejajo izvedbeni sporazumi. Področja delovanja so našteta v drugem odstavku 2. člena Alpske konvencije, ki se s polnim imenom pravzaprav glasi Sporazum o varstvu Alp. O varstvu torej. Temu ustrezno je bila v vseh pogodbenicah pristojnost dodeljena okoljskim ministrstvom. Alpska konvencija bi lahko ponudila veliko več. Na prvem mestu je od dvanajstih področij delovanja, kjer se pogodbenice v zavezujejo k izvajanju "ustreznih ukrepov ", navedeno področje prebivalstva in kulture. Gre za "spoštovanje, ohranjanje in podpiranje kulturne in družbene samobitnosti avtohtonega prebivalstva", za "zagotavljanje njegove življenjske osnove, še posebno poselitve in gospodarskega razvoja, ki sta znosna okolju", ter za "pospeševanje medsebojnega razumevanja in partnerskega vedenja med alpskim in zunajalpskim prebivalstvom". Alpska konvencija je izhodišče za številne dejavnosti, ki jih lahko alpske države oblikujejo same ali skupaj, da bi pokazale, da je Alpska konvencije veliko več kot "le" konvencija za varstvo Alp. Skladno s tem CIPRA zato že leta zahteva, da se za področje prebivalstva in kuture pripravi ustrezen izvedbeni protokol, vendar so okoljski ministri v alpskih državah drugače kot pri varstvu narave, turizmu, energiji in prometu sestavili le nezavezujočo deklaracijo. Pod vodstvom zlasti Avstrije in Italije naj bi deklaracija dobila konkretno obliko in postala prepoznavna med prebivalci alpskega prostora. CIPRA bo proces spremljala z Argusovimi očmi in politiko, če se bo izkazalo za potrebno, opominjala na obljube, ki jih je dala.


Švica: vplivi kmetijske politike na biotsko raznovrstnost Ključ do biotske raznovrstnosti v Alpah je v naših rokah Zakaj na nekem travniku rastejo paradiževke, na drugem pa črna detelja ali volnata medena trava? Zakaj prav tu stoji mogočni javor in tam redek macesnov gozd? In zakaj na tem pašniku ne cvrčijo bradavičarke? Zagotovo je treba pri tem upoštevati višinsko lego in ekspozicijo rastišča kot tudi tla in podnebne razmere. Odločilen odgovor na postavljena vprašanja pa je treba poiskati - pri človeku.



Tudi Alpe so že davno vstopile v čas antropocentričnega gledanja na stvari. Þe želimo razumeti biotsko raznovrstnost v Alpah, moramo najprej razumeti delovanje človeka v alpskem prostoru in raziskati strukturo učinkovanja med kulturo in naravo, ki privede do tega, da stoji na enem koncu gozd, na drugem gnojeni travnik, na tretjem naselje počitniških hiš in čisto na vrhu pobočja vrstno bogat cvetlični travnik s paradiževkami in brez bradavičark.
Presenetljivo je, da za biotsko raznovrstnost niso "najusodnejše " človekove dejavnosti, ki zaznamujejo današnjo storitveno družbo oz. družbo prostega časa: promet, turizem, gradbeništvo, smučišča. Odgovor je pravzaprav nedvoumen in jasen - to je kmetijstvo, čeprav se na območju Alp s to dejavnostjo ukvarja le še manjše število ljudi. Sedemodstotni delež kmečkega prebivalstva na švicarskem gorskem območju uporablja in oblikuje več kot polovico zemljišč, ki so v rabi. In približno 90 % vseh zemljišč na švicarskem gorskem območju, za katere je značilna posebno bogata vrstna pestrost, je v kmetijski rabi.

Kmetijstvo kot ključni dejavnik
Vprašanje, ki je za razumevanje biotske raznovrstnosti najpomembnejše, zato ni ekološkega, temveč socialnega značaja: kako deluje kmetijstvo, od česa so odvisne odločitve kmetov, katera zemljišča bodo v rabi, katera ne bodo? Odgovori so zelo kompleksni, razlikujejo se od primera do primera, marsičesa v zadostni meri tudi ne razumemo. Tako obstajajo, denimo, individualni, kulturni, zgodovinski, prostorski, zakonski, tržno- in mikroekonomski, socialni in strukturni dejavniki, ki imajo pomembno vlogo. Govori se o večrazsežnostnem ciljnem sistemu kmetijstva, vendar pa je pri natančnejši obravnavi te točke - to velja zlasti za švicarsko gorsko območje - v ospredju en sam odgovor oz. dejavnik; namreč kmetijska politika. In to iz čisto ekonomskih razlogov: štirje od petih frankov, ki jih dandanes zasluži hribovsko kmetijstvo, prihaja v Švici neposredno ali posredno iz kmetijske politike in ne iz prostega trga živilske proizvodnje. Po drugi strani pa vsebuje kmetijska politika tudi številne mehanizme upravljanja, ki so povezani z izplačilom sredstev podpore.

Scenariji prihodnjega razvoja
Lansko poletje se je zaključil štiriletni švicarski Nacionalni raziskovalni program (NFP 48). Naravoslovna sinteza tega obširnega projekta, pri katerem je sodelovalo večje število raziskovalcev iz celotne Švice, je glavno pozornost usmerila na povezanost med kmetijsko politiko in biotsko raznovrstnostjo (Stöcklin in drugi, 2007). Avtorji so si zastavili vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi se kmetijska politika v ključnih točkah spremenila? Učinki so bili na podlagi modelskih izračunov ocenjeni za desetletno obdobje. Rezultati so sledeči:
Ob nadaljevanju sedanjega sistema bosta biotska raznovrstnost in kakovost pokrajine nazadovali tudi v prihodnjih letih. Vsak dan bodo izginila zlasti vrstno bogata zemljišča v velikosti desetih nogometnih igrišč, zlasti zaradi opuščanja rabe, pa tudi zaradi širjenja pašne in intenzivne rabe. V naslednjih desetih letih bomo v gorskih predelih Švice izgubili še 23 % vrstno pestrih zemljišč, kar predstavlja petkratno velikost Thunskega jezera. Sedanja kmetijska politika tako v celoti ne bo dosegla ciljev ohranjanja in spodbujanja biotske raznovrstnosti, ki si jih je sama zastavila. Kmetijska politika pa ima težave tudi na mednarodni ravni, saj ne izpolnjuje Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki jo je Švica ratificirala leta 1994 in ki zavezuje k ohranjanju biotske raznovrstnosti.
Položaj bi bil občutno slabši, če ne bi bilo neposrednih plačil. Þe bi odpadle državne subvencije, bi večji del pokrajine na gorskem območju razpadel in gozd bi spet prerasel pobočja dolin: izginil bi večji del biotske raznovrstnosti, zlasti redke in ogrožene vrste, na površinah z ugodnimi pogoji pa bi raba postala še intenzivnejša, kot je danes.
Ravno tako bi se razmere poslabšale v naravi in pokrajini, če bi se neposredna plačila še naprej izplačevala v današnjem obsegu, medtem ko bi bili pogoji in zahteve omiljeni, tj. če bi se plačila v še večjem obsegu kot danes enostavno izplačevala pavšalno, ne glede na opravljeno storitev.
Zlasti so zanimivi rezultati scenarija IV, v okviru katerega so znanstveniki raziskovali, kaj bi se zgodilo, če bi se sredstva uporabila načrtno, kot pravično in spodbudno zasnovano nadomestilo za določene storitve. Taka sprememba sistema bi povzročila tudi spremembo v trendih. Število vrst bi se prvič po desetletjih ponovno občutno povečalo. Izboljšal bi se tudi gospodarski položaj hribovskega kmetijstva in povečala proizvodnja živil.
Þe povzamemo: današnji sistem neposrednih plačil je z ozirom na biotsko raznovrstnost in trajnostni razvoj sicer izrazito boljši kot nikakršen sistem ali sistem pavšalnih nadomestil, vendar pa na številnih področjih trajnostnega razvoja ciljev ne izpolnjuje. Bilo bi ga mogoče opazno izboljšati in bi v takem primeru brez dodatnih finančnih sredstev mogoče celo presegel zastavljene politične cilje.

Zahteve po novi usmeritvi kmetijske politike
Prihodnost biotske raznovrstnosti na območju Alp je torej v veliki meri v naših rokah. V nasprotju s številnimi drugimi okvirnimi pogoji, ki soodločajo o prihodnosti alpskega prostora, so državna plačila v kmetijstvu ključni dejavnik, ki ga je mogoče oblikovati. O porazdelitvi sredstev kot tudi o pogojih, ki so vezani na ta sredstva, bo v prihodnjih letih zaradi novih spoznanj, pridobljenih v okviru že omenjenega raziskovalnega programa, in številnih drugih evalvacijskih študij se bo še veliko razpravljalo. Pričakovati je, da bodo mnenja različna, saj so v igri najrazličnejši interesi.
Vsekakor je kmetijska politika, kot kaže zgodovina, inerten sistem, in bilo bi iluzorno verjeti, da bi temeljitejše reformne korake omogočile le študije ali še tako prepričljivi predlogi za prilagajanje. To, kar še potrebujemo, je široko razpredena mreža deležnikov, ki se bodo zavzemali za uresničevanje ustreznih idej in ciljev. Zato je bilo pred kratkim tudi ustanovljeno društvo Vision Landwirtschaft (gl. uokvirjeno besedilo), katerega cilj je pripomoči k uveljavitvi transparentne, z ustavo skladne kmetijske politike, ki bo usmerjena v pravično izplačevanje odškodnin za različne javne storitve, ki jih opravlja sonaravno kmetijstvo. Vrstna pestrost in kulturna pokrajina sta sicer le dve od storitev sonaravnega kmetijstva, sta pa zagotovo nenadomestljivi in osrednjega pomena.





Raba biotske raznovrstnosti Oživljanje znanja v Alpah Naravni prostor Alp se že stoletja podreja zahtevam intenzivne, stalno spreminjajoče se rabe človeka. Raznolikost ekosistemov s pestrim rastlinskim in živalskim svetom omogoča avtohtonim prebivalcem, da svoje potrebe zadovoljujejo na najrazličnejše načine. Kmetje so že zgodaj začeli s krčenjem gozdov na ugodnih lokacijah, krčevine so spreminjali v mozaik najrazličnejših kmetijskih in gozdarskih sistemov in tako občutno povečevali biotsko raznovrstnost. Od tam so dobivali živila, gorivo, gradbeni material, tudi predmete, ki so jih uporabljali v rokodelstvu, kulturi in običajih. Biotska raznovrstnost alpskega sveta je že stoletja vir za surovine v obrtni in industrijski dejavnosti tako znotraj kot tudi zunaj alpskega območja. Ne nazadnje je od biotske raznovrstnosti v veliki meri odvisen tudi turizem. Veliko od tega, kar si danes kot Alpe predstavljajo laiki - gozdovi, planine, alpsko kmetijstvo in cvetoči travniki, je treba pri sedanji podobi alpske regije iskati pretežno v človekovem vplivu in tradicionalni kmetijski rabi. Kmetijska biotska raznovrstnost v preobrazbi Pomemben element biotske raznovrstnosti je kmetijska biotska raznovrstnost. V številnih alpskih regijah so bila zemljišča, ki so danes travišča, še ne tako daleč nazaj namenjena intenzivni kmetijski rabi in pridelavi žita, poljščin (fižola, graha, zelja, krompirja), oljnic (maka) in vlaknovk (konoplje, lana). Šlo je za pridelavo tistih kulturnih vrst in sort, ki so po eni strani na gorskem območju dosegale sorazmerno zagotovljen uspeh, po drugi strani pa so bile kot živila zelo primerne za skladiščenje, kar naj bi zagotavljalo preživetje čez daljše zimsko obdobje. Določena stopnja zagotovljenega donosa ni bila dosežena le zaradi pridelave ustreznih sort, temveč tudi zaradi raznolikosti ene same sorte. Seno za domače živali je prihajalo pretežno s planinskih travnikov in bilo največkrat pozimi s sanmi odpeljano do kmetij. Vse te vrste kulturnih rastlin in tudi številne živalske pasme so danes večinoma izginile, nadomestila pa jih je intenzivna živinoreja. Pri nekaterih vrstah kultur je danes le še v genskih bankah najti sorte, prilagojene razmeram, ki vladajo na gorskih območjih. Zaradi vedno širšega opuščanja rabe odročnejših, ne tako zelo donosnih zemljišč, ki so primerna za pašo in košnjo in pri katerih bi prišla v poštev strojna obdelava, izginjajo tudi dragocene življenjske združbe. In podobno se znanje o divjih rastlinah dandanes ohranja le še v knjigah. Poznavanje rabe divjih rastlin se izgublja Nabiranje je bilo dolgo sestavni del kmetovanja. Številne rastlinske vrste, ki jih kmetje niso pridelovali na polju, so se uporabljale v prehrani (t.i. samoniklo sadje in zelenjava), v zdravilstvu, pa tudi kot krma, stelja in gnojilo. Medtem ko se je nabiranje pogostokrat opravljalo sočasno z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, denimo pri varovanju živine, na poti do polja ali pri gozdarskih opravilih, je danes zaradi upadanja raznovrstnosti rastišč, ki so v rabi, in vse večjega dodatnega zaslužka nabiranje ljubiteljska dejavnost le še maloštevilnih. Poseben pomen je imelo nabiranje v zdravilstvu. Še ne tako dolgo nazaj v večini odročnejših alpskih dolin ni bilo zdravnikov, kaj šele veterinarjev, bile pa so izkušene babice, ljudski zdravilci, ki so zdravili živino, ter zeliščarji. Raznovrstne rastline, pa tudi minerale in dele živali, so ljudje kot posamezne sestavine ali v kombinaciji z drugimi predelovali po deloma zapletenih receptih in jih uporabljali kot maže, tinkture, kopeli in čaje. Znanstvenoraziskovalne študije kažejo, da tovrstno znanje danes pogosto obstaja le še v knjigah, se ne posreduje mlajšim rodovom, pregnali pa so ga tudi okvirni zakonski pogoji, ki veljajo v humani oz. veterinarski medicini. Danes pač zadostuje le klic po telefonu in zdravnik oz. zdravilo iz lekarne je že pri bolniku. Nasprotno doživljajo velik preporod samonikla zelišča, ki se uporabljajo za pripravo čajev, v alternativnih kuharskih receptih ali pri zdravilnih terapijah, ki jih hoteli ponujajo na področju zdravja, dobrega počutja in sprostitve. Pri oglaševanju teh storitev se sicer pogosto ponosno omenjajo Alpe, a neredko se zgodi, da so bile surovine, ki se pri tem uporabljajo, pridelane oz. nabrane kot divje rastline v državah v razvoju. Kmečki vrtovi so v alpskem prostoru vse pomembnejši Nasprotno od tega, kar se pogosto domneva, so imeli kmečki vrtovi v Alpah še ne tako dolgo nazaj podrejeno vlogo: na njih so bila sicer posajena nekatera pomembna zelišča in začimbe, vendar pa bogato raznovrstnost teh vrtovih lahko opazujemo šele danes. Ker je okoli kmetij vedno več travišč, ker je danes na območju Alp delež njivskega sveta in zemljišč z okopavinami vedno manjši in ker se vedno manj ljudi ukvarja z nabiranjem, se je pomen kmečkih vrtov povečal. Številni kmetje danes v vrtove posadijo to, kar je bilo pred tem najti "zunaj, na polju". Tako so danes kmečki vrtovi pogosto podoba raznovrstnih kulturnih rastlin in sort ter divjih rastlin, ki so se nekdaj uporabljale v kmetijskih in gozdarskih ekosistemih. Tu še danes najdemo zelo redke alpske kulturne rastline in sorte, pa tudi tiste vrste rastlin, ki se v okoliških ekosistemih ne pojavljajo več ali pa se pojavljajo le na zelo majhnih površinah. Prepletenost biotske in kulturne raznovrstnosti Biotska raznovrstnost je vključena v kulturni kontekst, odkar se je v Alpah pojavil človek. Þe je bilo treba nekdaj zaradi preživetja opravljati celo vrsto različnih dejavnosti, se danes mnoga zamudna dela kmetu ne izplačajo več. Spremembe v kulturi (to vključuje tudi oblike rabe in zahteve po rabi) sovpadajo s spremembami v rabi biotske raznovrstnosti, kar je vidno v podobi pokrajine, ob jedilni mizi in na policah trgovcev z živili. Tako se z izginjanjem vrst kultur, njihovih sort, prilagojenih živalskih vrst in pasem kot tudi z zmanjšanjem rabe divjih vrst istočasno dramatično izgublja znanje, denimo, o značilnostih rastišč posameznih rastlinskih vrst, njihovi predelavi in uporabi. V družinah in vaseh, kjer mlada generacija ne pozna več starih kulturnih rastlin in ne razume posebnih strokovnih izrazov zanje, tudi ne more razumeti pesmi in legend, v katerih se te vrste pojavljajo, ali pa iz njih pripraviti tradicionalnih jedi. Inovativni projekti Z namenom, da bi se zoperstavili izgubljanju kulturne in biotske raznovrstnosti v Alpah, v alpskih državah deluje vedno več pobud, ki se ukvarjajo s pridelavo tradicionalnih kulturnih vrst in sort, ohranjanjem ogroženih živalskih pasem, proizvodnjo značilnih rokodelskih izdelkov, in tudi s prodajo inovativnih izdelkov, ki opozarjajo na biotsko raznovrstnost alpskega sveta (gl. primere na spletnih straneh organizacij, npr. Pro Specie Rara, Save Foundation). Veliko posluha za ta vprašanja imajo tudi predstavniki ekološkega kmetijstva, saj z ekološkim načinom kmetovanja in inovativnimi projekti ter izdelki v alpskem prostoru sodelujejo pri trajnostni rabi biotske raznovrstnosti v kmetijstvu. Obenem poskušajo raziskovalci z znanstvenega vidika dokumentirati še obstoječe, vendar ogroženo znanje o rabi biotske raznovrstnosti (glejte spletno stran avtorice in avtorja). Ob vsem tem cilj seveda ne bi smel biti konzerviranje raznovrstnosti v muzejih in genskih bankah, temveč bi si bilo treba prizadevati za spodbujanje nadaljnje "koevolucije" divjih rastlin, vrst kultur, sort, pasem ter znanja in izkušenj v interakciji med naravo in kulturo z izvajanjem projektov, namenjenih njihovemu ohranjanju. Christian R. Vogl in Brigitte Vogl-Lukasser, Inštitut za ekološko pridelavo, Oddelek za trajnostne kmetijske sisteme pri Univerzi za kmetijstvo, gozdarstvo in obnovljive naravne vire (BOKU), Dunaj, Avstrija www.nas.boku.ac.at/brigitte-vogl-lukasser. html Bogastvo okusov zaradi raznovrstnosti Sir - odraz kulturne raznovrstnosti in dediščine

Pomen posebnih rastlinskih in živalskih vrst
Za kakovost mleka, ki je hkrati baza za poreklo sira, njegovo gostoto in okus, je odločilna kombinacija rastlinja, na katerem se živina pase. Prav iz tega vzroka ima biotska raznovrstnost pri pridelavi sira veliko vrednost.
Z opuščanjem številnih planšarij na eni strani, pa tudi zaradi konkurenčnega boja za prostor ter špekulacij z zemljišči na drugi strani, prihaja do izgubljanja biotske raznovrstnosti. Posebno v v nižjih predelih posameznih občin se število razpoložljivih parcel iz leta v leto zmanjšuje, kar ne predstavlja dobre osnove za proizvodnjo sira.
Na srečo pa se za nekatere lokalne domače živalske vrste, predvsem za tiste, ki so še posebej primerne za proizvodnjo določenih priljubljenih vrst sira, obetajo dobri časi. Omenjene živalske vrste (gre predvsem za govedo), postajajo vse bolj pomembne pri pridelavi sirov s poreklom. Tako sta na primer pasmi Abondance in Tarine med mlečnim govedom najbolj cenjeni in znani. Poleg tega lahko zaradi pridelave posebnih vrst sira ogrožene lokalne pasme celo ponovno pridobijo na pomenu in razširjenosti.

Sanitarni predpisi so pogosto v nasprotju z lokalnimi postopki pridelave
Siri so pomembni nosilci raznovrstnih mikrobov. Mleko, kvas, sol ali slanica, police za dozorevanje in žlahtnenje, ali lesene posode ter zrak v prostorih, kjer sire starajo, omogočajo njihovo razmnoževanje.
Sanitarni predpisi pogosto motijo procese fermentacije in zorenja, ki sta ključnega pomena za specifičnost velikega števila tradicionalnih sirov. Tradicionalna pridelava je ponekod osiromašena zaradi prepovedi uporabe lesenih posod, katerih vloga in pomen sta kljub temu spet vse bolj priznana. Poleg tega obvezna uporaba čistilnih sredstev vse bolj siromaši mleko in njegovo vsebnost mikroorganizmov do take mere, da ga nekateri poklicni strokovnjaki danes imenujejo kar "mrtvo mleko". To se seveda odraža v kakovosti in okusu sirov.

Razmišljati o kmetijstvu na drugačen način
Na srečo pa blagovne znamke "kontrolirano poreklo" omogočajo ohranjanje tradicionalnih postopkov pridelave. Lokalne metode in običaji so v tem primeru postavljeni v ospredje, prav tako se poudaja in ohranja specifiko določenega sira. Tako lahko lokalne živalske pasme, rastlinske vrste ter proizvodne metode še vedno oblikujejo posebne kmetijske modele.
Siri kot so beaufort, reblochon ali persillé iz kraja Aravis, so rezultat izbranih znanj, izkušenj, prakse, opazovanja in popravljanja napak, ki se dogajajo skozi eno generacijo, skozi specifično vzrejo, kot je planšarstvo. Vsi ti elementi so značilni za dediščino posameznega kraja, ki se bogati s človekovo zgodovino in njegovim spominom ter se stalno spreminja in oblikuje prav preko in zaradi ljudi.













Okoljevarstvene organizacije CIPRA, ALPARC, ISCAR in WWF so se zato odločile, da bodo skupaj izvedle nov projekt, katerega cilj je ustvariti ekološko mrežo v Alpah, ki bo živalskim in rastlinskim vrstam zagotavljala ustrezen prostor za njihove selitvene poti, obenem pa alpske države podprla pri izpolnjevanju njihovih obveznosti glede ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Pilotne regije naznanjajo novo pot
V okviru projekta se bo v štirih pilotnih regijah, ki z ekološkega, socialnega in gospodarskega vidika predstavljajo različne tipe regij v več alpskih državah, raziskalo, kakšne so dejanske možnosti za vzpostavitev tovrstnih mrež na krajevni ravni. V marsikateri od teh držav proces ustvarjanja ekoloških mrež že poteka. Pri projektu t.i. Ekološkega kontinuuma sodelujejo naslednje regije: nemško-avstrijska obmejna regija Berchtesgaden-Salzburg, francoski departma Isère, vzhodnoavstrijska regija na območju narodnih parkov Apneniške Alpe in Gesäuse ter območje ob švicarsko-italijanski meji, vključno s Švicarskim narodnim parkom, južnotirolskimi naravnimi parki in Narodnim parkom Stelvio/Stilfserjoch.

Z usklajenimi metodami do skupnega cilja
Trenutno v okviru projekta že potekajo številne delavnice in drugi dogodki, na katerih strokovnjaki in predstavniki pilotnih regij zbirajo izkušnje in skupaj usklajujejo način delovanja. Izhajajoč iz rezultatov, doseženih v okviru obstoječih pobud, je 16-članska ekspertna skupina decembra lani razpravljala o najboljših možnih načinih vzpostavljanja ekoloških mrež. Gradivo, ki je pri tem nastalo, bo aprila na eni od delavnic predmet razprave, v kateri bodo sodelovali tudi predstavniki pilotnih regij. Rezultat delavnice bo zbirka orodij in metod. Udeleženci se bodo med drugim posvetili tudi pripravi seznama ukrepov, ki pa naj ne bi vseboval le potencialnih ukrepov za vzpostavitev ekoloških mrež, temveč naj bi jih hkrati ocenil tudi z vidika izvedljivosti. Na skupno pobudo projekta Ekološkega kontinuuma in Platforme Alpske konvencije za ekološko povezanost bo v kratkem postavljena domača spletna stran www.alpine-ecological-network. org (en), na kateri se bo mogoče seznaniti s pobudami za vzpostavitev alpske ekološke mreže, z novicami, informacijami o različnih prireditvah in dogodkih, publikacijah ter s seznamom spletnih povezav. Uporabniki bodo v bazi podatkov lahko našli informacije o strokovnjakih in projektih na tem področju. Sicer pa bo v okviru projekta Ekološkega kontinuuma in s sodelovanjem Platforme Alpske konvencije za ekološko povezanost letos spomladi izšla posebna brošura o ekoloških mrežah v Alpah (v štirih alpskih jezikih ter v angleščini).

Politično priznanje ekološkemu povezovanju
Ob 9. konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP9 CBD), ki bo maja letos v Bonnu, bo Platforma Alpske konvencije za ekološko povezanost v sodelovanju s projektom Ekološkega kontinuuma organizirala spremni dogodek, ki bo posvečen problematiki povezovanja habitatov. Ob tej priložnosti bo med drugim podpisan Memorandum o soglasju med Alpsko konvencijo, Karpatsko konvencijo in Konvencijo o biološki raznovrstnosti (CBD). Za prihodnja leta so načrtovani novi projekti in dejavnosti, v ospredju pa bodo vprašanja, kot so upravljanje podatkov, analiza ekoloških barier, zakonska podlaga in izvajanje pripravljenih ukrepov v poskusnih regijah. Več informacij: www.cipra.org/de/CIPRA/cipra-international/ aktivitaeten-und-projekte/oekolog_kontinuum (de/en/fr/it/sl).