Skupaj smo močnejši

Ideje o Alpski konvenciji dolgo časa ni bilo mogoče uresničiti. V osemdesetih letih so naravne nesreče izostrile razumevanje za okolje. V Alpah se je zaradi zemeljskih plazov in poplav izoblikovalo prepričanje, da je mogoče številne probleme rešiti samo skupaj in prek lastnih meja. V takih okoliščinah se je CIPRA februarja 1987 odločila, da bo začela s pripravami na Alpsko konvencijo. Avgusta 1987 je CIPRA predložila prvi dokument s stališči in ga poslala v obravnavo svojim predstavništvom v vseh alpskih državah. Za izhodišče razprav na načrtovani konferenci v Lindauu je bila opravljena anketa o izvajanju dosedanjih čezmejnih sporazumov o okoljskih zadevah, pri kateri so sodelovali vlade, združenja in strokovnjaki z alpskega prostora. Anketa je bila poslana približno 350 strokovnjakom in strokovnim službam v vseh sedmih alpskih državah, nanjo pa je odgovorila polovica vprašanih.

Prvi koraki na mednarodnem prizorišču …

Na pobudo CIPRE je Ursula Schleicher, namestnica predsednika Evropskega odbora za okoljska vprašanja, v imenu poslanskega kluba Evropske ljudske stranke vložila v Evropskem parlamentu predlog, na podlagi katerega naj Komisija Evropske unije pripravi osnutek konvencije o varstvu alpskega prostora, pri pripravi te konvencije pa naj sodeluje CIPRA. 15. aprila 1988 je predlog soglasno sprejel Evropski parlament.

Mednarodnega alpskega srečanja, ki je bilo v Lindauu ob Bodenskem jezeru junija 1988, se je udeležilo približno 200 strokovnjakov in predstavnikov vlad iz vseh alpskih držav. Zanimanje medijev za ta dogodek je bilo ogromno. Konec septembra 1998 je bila v Vaduzu v Lihtenštajnu organizirana delavnica, na kateri je sodelovalo 17 strokovnjakov iz vseh alpskih držav, Sveta Evrope in Evropskih skupnosti in na kateri sta bili CIPRA in IUCN zadolženi za hitro izdelavo prvega osnutka konvencije. Na srečanju predsednikov treh delovnih skupnosti alpskih držav ARGE ALP, Alpe-Jadran in COTRAO na začetku novembra 1988 v Luganu so predsedniki omenjenih delovnih skupnosti sklenili, da bodo aktivno vplivali na izdelavo Alpske konvencije in pri tem sodelovali s CIPRO.

…nadaljnji koraki na nacionalni ravni

Tako je bilo treba sedaj vključiti še vse alpske države. Do preobrata je prišlo januarja 1989, ko je nemški minister za okolje Klaus Töpfer na podlagi sklepa ministrskega sveta Svobodne dežele Bavarske izjavil, da bo povabil okoljske ministre iz alpskih držav na prvo alpsko konferenco v Berchtesgaden.

Ker je bilo mogoče predvideti, da pogodbenice Alpske konvencije ne bodo sprejele osnutka konvencije, ki ga je predložila CIPRA, je CIPRA v "Vzorčnem modelu za Alpsko konvencijo“ najprej pripravila seznam najpomembnejših ciljev, načel in ukrepov za izvajanje skupne okoljske politike na območju Alp. Ta je bil predložen na 1. alpski konferenci ministrov za okolje 9. oktobra 1989 v Berchtesgadnu kot uradni dokument konference.

Podpis, pod katerega ni bila potegnjena zaključna črta

Dve leti kasneje, 7. novembra 1991, so ministri za okolje alpskih držav na 2. alpski konferenci v Salzburgu podpisali Alpsko konvencijo, nato pa so morala miniti skoraj štiri leta, da je konvencija tudi stopila v veljavo. Nekatere države so potrebovale skoraj desetletje, da so jo ratificirale.

Od dvanajstih izvedbenih protokolov, kolikor jih predvideva konvencija, jih je bilo po desetih letih, od kar je bila podpisana konvencija, izdelanih šele osem in niti eden takrat še ni začel veljati. Prav tako še ni bil ustanovljen stalni sekretariat, kar je bilo sicer predvideno po pogodbi.

Danes je slika drugačna: večina pogodbenic je že ratificirala večino izvedbenih protokolov, tako da so ti na njihovem ozemlju postali del veljavnega prava. Stalni sekretariat je bil ustanovljen leta 2003 v Innsbrucku v Avstriji, izpostava sekretariata je v Bolzanu v Italiji.
Prav tako morajo pogodbenice po vnaprej določenemu vzorcu vsake štiri leta dokazati, da izpolnjujejo obveznosti, ki jih nalagajo Alpska konvencija in pripadajoči protokoli. V tem postopku ima CIPRA status uradne opazovalke.

Alpska konvencija je edina mednarodna pogodba, ki si prizadeva za uveljavitev trajnostnega razvoja na gorskih območjih. Konvencija je sprožila proces vsealpskega sodelovanja, ki sega prek meja posameznih držav in področij delovanja. Tega procesa kljub vsem pomanjkljivostim in kljub ne vedno zavidajoči hitrosti ni mogoče več zaustaviti.