Protokol o izvajanju Alpske konvencije na področju turizma, člen 7.1:
Pogodbenice izvajajo politiko, ki je stalno in dosledno usmerjena v kakovostno turistično ponudbo v celotnem alpskem prostoru,
pri čemer je treba upoštevati zlasti ekološke zahteve.

Leta 1992 so na Tirolskem pripravili tri t.i. razvojna načela žičničarske dejavnosti, ki opredeljujejo njen nadaljnji razvoj. Načela izhajajo iz "Gentlemen's Agreement", ki so ga žičničarji sklenili z deželnimi politiki. Projekti so se v tem času izbirali bolj po vidikih moči in regionalne politike kot pa strokovnih merilih. "Načela" tudi niso pravno zavezujoča.
Na začetku novega tisočletja žičničarji omenjenih načel ne želijo več upoštevati. Temu nasprotno se je tirolska deželna politika lotila priprave integralnega programa prostorske ureditve, ki v celoti vzpostavlja kontekst trajnostne ureditve alpskega prostora in v katerem so v enaki meri upoštevani vsi vidiki rabe in varstva. Omenjeni Program prostorske ureditve z vidika žičničarske in smučarske dejavnosti na Tirolskem, sprejet 11. januarja 2005, omenjene zahteve upošteva. Zaradi razumljivosti sprejetih predpisov, ker so ti predpisi pravno zavezujoči in zaradi obvezne priprave evaluacije je postal program učinkovit instrument razvoja podeželja v naslednjem desetletju. Tirolska v programu priznava poseben pomen, ki ga ima Alpska konvencija za trajnostni razvoj alpskih regij, in zagotavlja uresničevanje obveznosti, ki izhajajo iz nje. Osrednji elementi programa so splošna načela, denimo prepoved gradnje nove infrastrukture in jasna merila za ocenjevanje konkretnih projektov širjenja obstoječih smučišč, po drugi strani pa je usklajevanje prostorske ureditve v alpskih regijah z vidika prostorskoplanske politike zagotovljeno s poselitvenim, regionalnim in prometnim razvojem.
Po omenjenem programu bi se lahko zgledovale tudi druge zvezne dežele (www.tirol.gv.at/raumordnung).

Obremenjevanje okolja s hrupom, onesnaøevanje zraka, uničevanje krajinske podobe, nezadovoljni turisti, izletniki in prebivalci: vse to so posledice prekomernih poletnih obremenitev s turističnim prometom v dolini Vallée de la Clarée v francoskem visokogorju. Na take razmere so se odzvali trije partnerji - departma Hautes-Alpes, interesna skupnost občin na območju Briançona in občina Névache - in vzpostavili najprej poleti 2003, nato pa še v letošnjem letu stalno avtobusno linijo od Névacheja do konca doline. Od 12. julija do 29. avgusta so na dan v obe smeri opravili kar 52 voøenj. Ko so v visokogorski dolini zasedena vsa parkirna mesta, kar se pogosto dogaja øe od devete ure dalje, cesto zaprejo za avtomobilski promet. Uspešnost pobude zagotavljajo nizke cene, saj voønja v eno smer stane 1 evro oz. za 10 kart in za otroke do 12. leta starosti je treba plačati polovično ceno, ter učinkovito upravljanje. V letu 2004 so prodali nič manj kot 50.000 vstopnic, kar je 20 odstotkov več kot leto poprej. Kaj je pomembno? Da se sedaj ni več treba z avtomobilom peljati do Névacheja, saj poleti avtobusi vozijo prek meje od øelezniške postaje v Briançonu do postaje v italijanskem kraju Bardonecchia, ustavijo pa se tudi v Névacheju, od koder obstaja povezava z dolino Vallée de la Clarée. V letu 2005 bodo sistem ponovno uvedli in ga še izboljšali: pri dostopu v dolino bodo veljale stroøje omejitve, na območju visokogorske doline se bo plačevala obvezna parkirnina, naprodaj bodo kombinirane vozovnice po načelu Plačaj in se pelji (parkand- ride tickets), načrtujejo tudi razširitev parkirišča v dolini ter povišanje cen. Lastnik namerava dolgoročno uveljaviti sistem in doseči njegovo ekonomsko neodvisnost. Regionalni svet departmaja Hautes-Alpes øeli tako vrsto mobilnosti uvesti tudi v drugih krajih, pobudo pa bi lahko posnemale številne druge doline v Alpah.

V dolini reke Ache (Achental) med jezerom Chiemsee na Bavarskem in pogorjem Kaisergebirge na Tirolskem se je leta 2000 zdruøilo deset nemških in avstrijskih občin ter ustanovilo društvo "Achentalski ekomodel" (Ökomodell Achental). Namen njihovega projekta je trajno ohraniti kakovost øivljenjskega prostora na čezmejni ravni s skupnim delovanjem in cilji. Za to območje je značilna svojevrstna kulturna krajina, ki se je oblikovala dolga stoletja, tudi v prihodnje pa naj bi jo ohranili s sonaravnimi metodami gospodarjenja. Ker øelijo občine iz Achentala spodbujati razvoj tradicionalnega kmetovanja, trøijo domače kmečke in rokodelske izdelke pod zaščitenim imenom "Achentalska kakovost" (Qualität Achental). Kmetijam, za katere sta značilna poseben način gospodarjenja, ki varčuje z naravnimi viri, in načrtno izvajanje ukrepov za urejanje krajine, pa podeljujejo znak "Achentalska kulturna krajina" (Kulturlandschaft Achental). Pri razvoju domačih občin naj bi aktivno sodelovalo tudi prebivalstvo, zato so bile ustanovljene iniciativne skupine, znotraj katerih bi lahko domačini predstavljali svoje ideje in zamisli. Z Achentalskim ekomodelom naj bi se seznanila tudi širša javnost in tako sta bili leta 2003 imenovani dve področni koordinatorki, ki sta zadoløeni za seznanjanje prebivalcev z vsemi področji naravo- in okoljevarstva, Podporo zagotavljata tudi pri izvajanju aktualnih projektov s področja okoljskega izobraøevanja "Kmetijstvo gre v šolo" in "Narava v učilnici", ki naj bi pri mlajši generaciji vzbudila zavest o enkratni naravni in kulturni krajini Achentalske doline. V okviru Achentalskega ekomodela je leta 2003 nastal delni projekt DYNALP z naslovom "Strategije izvajanja za vrednotenje narave in krajine v turizmu", ki ga v okviru pobude Interreg IIIB financira Evropska unija in je zasnovan na usmeritvah Alpske Konvencije.

Švicarski narodni park v Engadinu se je od leta 1914 naprej postopoma razširil na današnjo površino 169 km2. Od leta 1961 vanj nova področja niso bila vključena in nekdaj edini narodni park v srednji Evropi je v tem času postal drugi najmanjši od štirinajstih narodnih parkov, kolikor jih je v Alpah. Po današnji oceni in v nasprotju s takratnim pojmovanjem ustanoviteljev je obstoječa površina premajhna, da bi lahko omogočila ustrezne lokacije znotraj meja narodnega parka vsem domačim rastlinskim in živalskim vrstam. Od leta 1966 potekajo tako o razširitvi parka živahne razprave.
Poleg razširitve današnjega osrednjega predela je načrtovana ureditev tudi zunanjega predela, ki bi kot varovalni pas obdajal osrednjega, njegov namen pa je ohranitev življenjskega prostora in domačih živalskih vrst. V nasprotju z osrednjim pasom naj bi bile v ta prostor vključene človekove dejavnosti, ki naravi niso škodljive.
Da bi lahko uresničili zamisel o razširitvi parka, ki bi bila dolgoročno izvedljiva, so bile v pogajanja pravočasno vključene različne interesne skupine, a kljub temu so se nedavno pojavili tudi nasprotniki projekta.

"Združimo moči, da bo mesto postalo dolgoročno primerno za bivanje, podeželje pa dolgoročno ostalo naseljeno!" se že približno deset let glasi cilj, ki so si ga postavili francosko mesto Chambéry in občine v njegovi okolici.
Občine v okolici naravnih parkov "Massif des Bauges" in "Massif de la Chartreuse" štejejo okrog 400000 prebivalcev, pomembno križišče v tej regiji pa je mesto Chambéry. Z vsestranskim sodelovanjem si delavci parkov in mestni načrtovalci prizadevajo združiti mestno in podeželsko življenje. Nastale sinergije bi izkoristili za pravilno ovrednotenje bogastva kulturne zgodovine, podeželja in mest ter za boj proti prekomernemu obisku teh občutljivih območij, sem pa sodi tudi nudenje boljših storitev na podeželju in spodbujanje trajnostne gospodarske dejavnosti.
Chambéry je leta 1998 odprl delovno mesto za uslužbenca, ki bo odgovoren za izvedbo projektov, ter v soglasju z občinami, ki so na območju parkov, izdelal 15 akcijskih načrtov, povezanih z različnimi področji, kot je na primer integrativno prostorsko načrtovanje, turizem, komunikacije ali ovrednotenje obnovljivih naravnih virov energije (npr. les). Zaradi kakovostnih predlogov in opravljenih projektov je mesto prejelo nagrado v okviru tekmovanja "Agenda 21", ki ga je razpisalo francosko ministrstvo za okolje leta 1997.
Ta živahna oblika povezovanja med mestom in podeželjem, kot dokazuje primer Chambéryja, bi lahko bila zgled drugim alpskim dolinam.

Postojanke planinskih društev lahko na leto pri kapaciteti približno 90000 postelj sprejmejo okrog 12 milijonov obiskovalcev in tako igrajo pomembno "strateško" vlogo v alpskem turizmu. Cilj Nemškega planinskega društva (Deutscher Alpenverein - DAV) je sprejem ukrepov, na podlagi katerih bi zmanjšali škodljiva vplivanja na alpsko okolje.
Red. Vedno večje število obiskovalcev planinskih postojank povzroča vidne težave za okolje. Od leta 1986 ima Nemško planinsko društvo v sodelovanju z Avstrijskim planinskim društvom (OeAV) pionirsko vlogo pri razvoju novih strategij in rešitev. Prve rezultate so aprila 1995 predstavili na mednarodnem simpoziju v Innsbrucku-Iglsu.
Obetavnost takih pionirskih projektov naj bi se ohranila, osrednji poudarek pa naj bi bil na dveh kritičnih področjih: vodi in energiji. Prednost imajo zmanjševanje škodljivih snovi (odpadne vode, odpadki...) in obnovljivi viri energije. Medtem je bilo z energetskimi objekti opremljenih že preko 150 planinskih postojank, ki predstavljajo alternativo fosilnim virom energije. Poleg tega se od leta 1996 podeljuje ekološki znak kakovosti za planinske postojanke.
Obstaja velika želja, da bi različna planinska društva med seboj poglabljala stike in si izmenjevala izkušnje. Francosko planinsko društvo je že sprožilo že prve spodbude, da bi inštalirali večje število sončnih generatorjev.
Vendar pa tehnične rešitve vedno povzročajo skrajno visoke stroške. Tako ostajata zmanjševanje potreb na najmanjšo možno mero in preko tega zmanjšanje okolju škodljivih vplivov še vedno najboljši rešitvi.

V okraju Feldkirchen na Koroškem so po daljših razpravah razglasili Severgraben, ki leži na področju Enge Gurk, za naravni spomenik.
rd. V primeru Severgraben gre za povsem neokrnjen odsek reke Gurk, ki je zelo pomemben kot zatočišče za redke živalske in rastlinske vrste. Za Severgraben so značilni strmi in skalnati bregovi, gramozne plitvine, brzice in manjši slapovi.
Z razglasitvijo Severgrabna za naravni spomenik so postavili tudi temelje za ohranjanje in varstvo dragocenih naravnih krajin in se odločili proti različnim možnostim izkoriščanja tega področja. Zlasti v zadnjem času so potekale žolčne razprave o tem dragocenem odseku reke Gurk: na območju Spitzwiesen je načrtovana elektrarna ogrožala naravni značaj rečne krajine. Poleg tega so celo razmišljali, da bi nad Severgrabnom vodo reke Gurk preusmerili. Zaradi novega statusa bo v prihodnje ta odsek reke kot naravni spomenik zaščiten pred takimi posegi.
Tako je Koroška naredila pomemben korak v smeri uresničevanja 10. člena Protokola o varstvu narave in urejanju krajine Alpske konvencije.

V večkrat nagrajenem in nevsakdanjem, občudovanja vzbujajočem projektu strokovnjaka za okolje Hansruedija Bergerja naj bi prebivalci - predvsem otroci in mladina - doline Prättigau v švicarskem kantonu Graubünden spoznali vrednost dežele rek Landquart za človeka in naravo in se jo naučili spoštovati.
Z geslom "Mali projekt za vsako občino" naj bi razvili vizijo o pokrajini Landquart, ki bo z naravo še bolj povezana. Organizatorjem je bilo pri tem pomembno celostno doživljanje in razumevanje rečne krajine. Tako niso obravnavali le narave, temveč so udeleženci spoznali tudi kulturo in zgodovino.
Organizatorji pa se niso zadovoljili le z osveščanjem prebivalstva: konec projekta so oblikovala dejanja, s katerimi naj bi uresničili majhne, a občutne izboljšave v smislu ohranjanja biološke raznolikosti v vsaki občini. Tudi tukaj naj bi bile sprejete predvsem ideje prebivalcev. Eden od številnih pozitivnih rezultatov programa je učna pot ob reki, ki so jo uredili učenci.
"Siddharta" je primer ambicioznega projekta, ki je tako za organizatorje kot tudi za udeležence predstavljal pravi izziv in ne nazadnje zaradi aktivne udeležbe posameznikov, skupin, šolskih razredov in društev tudi uspel.

Sir "cansiglio" proizvaja kakih 50 kmetov in kmetic, ki so se združili na visoki planoti Cansiglio v italijanski provinci Belluno v kmetijsko zadrugo "Centro Caseario Allevatori Cansiglio", po starodavnih receptih, pri čemer upoštevajo najsodobnejše higijenske ukrepe. Kakovost se v Cansigliu piše z veliko začetnico. In ta se začne s surovino mlekom. 600 krav redijo na visoki planoti na sonaraven način po priznanih pravilih biološkega kmetijstva. Šest mesecev, od maja do novembra, se živina svobodno pase na 1000 ha pašnikov, obdanih s 6000 ha bukovih gozdov iz "Foresta di Cansiglio". Zadružniki so zemljo od države vzeli v zakup.
"Centro Caseario" išče tudi povezave s turizmom: kmetje so skrbno predelali star hlev v restavracijo, njena kuhinja, ki temelji na bioloških proizvodih, slovi daleč naokrog in obiskovalci naravnega parka "Foresta di Cansiglio" jo zelo cenijo. V restavraciji in sirarni je petnajst delovnih mest, tu je mogoče še dodatno ustvarjanje vrednosti, kar se odraža v visoki ceni mleka. Račun se izide: "S časom smo se začeli zavedati, da so ljudje lahko srečni le, če je tudi narava srečna," pravi poslovodja Valer Giora.

"Od sanj do projekta" se glasi podnaslov okoljsko- in socialnopedago¡Çkega projekta, ki ga je pripravila občina Budoia. Projekt je trajal tri leta, v njem pa je sodelovalo pet osnovno¡Çolskih razredov in dve skupini otrok iz vrtca - skupaj torej 350 otrok. Rezultati so organizatorje opogumili, da bodo s projektom nadaljevali tudi v prihodnje. V prvi fazi projekta, ki so jo poimenovali "Sodelovanje in ¡Çola - vse o okolju", je ¡Çlo za izobra.evanje, namenjeno učiteljem, nato pa je delo potekalo v manj¡Çih skupinah z učenci na različnih stopnjah. Teme so bile izbrane glede na potrebe, pri čemer je bil osrednji cilj spoznati ¡Çolo kot kraj srečanja in se to naučiti spo¡Çtovati. Pomembna delovna metoda je bila medsebojna izmenjava mnenj, pri čemer so lahko otroci razvili lastnosti, kot so sposobnost re¡Çevanja problemov in socialna odgovornost. V času projekta so se odvijale različne dejavnosti, na primer skupne glasbene prireditve, na katerih so sodelovali strokovnjaki, ali pa izleti v naravo, na kate- rih so otroci izdelovali zemljevide in modele ter delali raziskave. Otroci so odrasle tudi vodili po poteh v okolici in jim pripovedovali zgodovino posameznih poti, ki so si jo izbrali. Ob va¡Çkem prazniku so razstavili gradivo, ki so ga pripravili med projektom. Trajnostni učinek projekta se izra.a .e v tem, da so se otroci projekta udele.ili: idej niso prinesli le iz ¡Çole domov, temveč jih bodo nosili vse .ivljenje, če seveda predpostavljamo, da jim je projekt učinkovito pribli.al idejo o trajnosti. To pa vsebuje tudi nadzor uspe¡Çnosti in to tako dolgoročno kakor tudi zelo neposredno, kajti otroci ocenjujejo kakovost projekta s svojimi spontanimi reakcijami.

Po sne.nih plazovih v zimi 1998/99 je Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo izdalo odredbo o spremembi kriterijev za določanje nevarnih con. Pri določanju ogro.enih območij se bodo zdaj ozirali tudi na biv¡Ço ¡Çkodo in "tihe priče", zbirali bodo podatke o terenu in uporabljali računske postopke. Pred kratkim so pridobili tudi nove tehnične mo.nosti, s katerimi je prvič mogoče upo¡Çtevati pritisk znotraj plazu kot kriterij za razmejitev med rdečo in rumeno cono (glej sliko). Če je pritisk v plazu zna¡Çal 2,5 t/m2, so ga doslej smatrali za dovolj varnega, po dolgih razpravah in na podlagi sodelovanja s ¡Çvicarskimi strokovnjaki so zdaj spoznali, da je primeren pritisk 1 t/m2. Konflikt med .eljami po varnosti in gospodarsko motiviranimi .eljami po novih gradnjah je zelo viden pri organih lokalne uprave. Zaradi uresničevanja nove odredbe bo marskikatera občina morala iz varnostnih razlogov raz¡Çiriti rdeče cone. To bo okrepilo zaupanje prebivalstva in bo v turističnih občinah imelo tudi gospodarski pomen: zmanj¡Çanje povpra¡Çevanja v turizmu po katastrofalnem plazu ima bolj negativne gospodarske posledice kot konsekventno in transparentno preprečevanje naravnih nesreč.

V dolini reke Sture v Piemontu podpirajo projekt, s katerim ne bodo le obvarovali ovce pasme sambucana pred izumrtjem, temveč tudi izbolj¡Çali polo.aj vzrejne dejavnosti in visokogorskih pa¡Çnikov, pospe¡Çevali razvoj zaposlovanja, gospodarstva in socialnega okolja ter poskrbeli za večje varstvo gorskega sveta. Ur. - Pasma ovac sambucana iz doline reke Sture je primerna za skalnate pa¡Çnike in pa¡Çnike na neugodnih terenih, je pa tudi odlična "dobaviteljica" zelo kakovostnega mesa. Leta 1985 so rejci s podporo domače hribovske občine z namenom, da bi ponovno o.ivili to pasmo in povečali njeno vrednost (takrat je obstajalo samo ¡Çe 80 .ivali), ustanovili lastno zdru.enje z imenom L' Escauron. K dejavnostim zdru.enja sodijo vodenje centra za vzrejo ovnov, pospe¡Çevanje in priprava razstav za vzrejo izbranih ovac in ovnov iz vzrejnih obratov, organiziranje srečanj za poklicno usposabljanje in ustanovitev skupine mladih rejcev ovac. Doslej so sprejeli veliko ¡Çtevilo ukrepov, kot so izbolj¡Çava vzrejnih tehnik in razvoj ovčereje s pa¡Çniki na planinah, ponovna uporaba zapu¡Çčenih obratov in prestrukturiranje drugih obratov, ki so primerni za ovčerejo, izbolj¡Çava pa¡Çni¡Çkih povr¡Çin in spodbujanje kakovostnej¡Çe ko¡Çnje. Izdelava blagovne znamke je povzročila, da se je dvignila vrednost ovce sambucana, poleg tega pa so tako o.ivili zadrugo rejcev, ki si je za cilj postavila usklajevanje in nadzor nad tr.enjem izdelkov vzreje.

Občina Kranjska Gora si .e dlje časa prizadeva najti ustrezno tehnično in okolju prijazno re¡Çitev za ureditev prometa v alpskih dolinah Vrata, Kot, Krma in Planica ter za ureditev tranzitnega prometa čez visokogorski prelaz Vr¡Çič (1611 metrov nadmorske vi¡Çine). Polo.aj na Vr¡Çiču je poleti in pozimi skrajno kritičen: poleti zaradi turističnega prometa, pozimi pa zaradi vozil za odstranjevanje snega in za posipanje cest, saj na tem kra¡Çkem področju, kjer so tudi izviri pitne vode, vsako leto posujejo prek 400 ton soli. Namesto izgradnje ceste prek prelaza se občina Kranjska Gora zavzema za javni prevoz. Med Kranjsko Goro in Bovcem so tako .e organizirali avtobusno povezavo. Ker pa je v Sloveniji za upravljanje cest pristojna dr.ava, občine pa lahko posegajo samo v mirujo či promet, preostane občini samo to, da zaračunava parkirnino. Prihodek od tega je namenjen ne samo za upravljanje cest, temveč tudi za razvoj javnega prevoza. Kranjska Gora vidi v teh ukrepih pomemben korak k pospe¡Çevanju javnega prevoza. Prav zaradi tega so za občino velikega pomena stiki z javnostjo, kajti tako lahko prebivalstvo obve¡Çča in spodbuja, naj uporabljajo javna prevozna sredstva.

Liechtensteinski rečni kanal slu.i kot osu¡Çevalni jarek za vse vodotoke liechtensteinske strani doline in tako danes na območju Liechtensteina predstavlja edino povezavo z Alpskim Renom. Ustje je bilo do sedaj tako strmo, da je delovalo kot ovira in kanal ni mogel razviti svoje pomembne ekolo¡Çke funkcije. Dr.ava Liechtenstein je skupaj z občinami začela izvajati projekt za preureditev ustja in spodnjega toka rečnega kanala na dol.ini 500 metrov. Razliko v vi¡Çini rečnega kanala z Renom so zmanj¡Çali s pomočjo talnih pragov, doslej premočrten in monoton potek rečnega kanala pa so razgibali s krivinami in zalivi. V prihodnje naj bi se tako vsi vodni organizmi neovirano gibali med rečnim kanalom in Alpskim Renom, kar velja tudi za tiste vrste rib, ki so nekdaj sodile k .ivalskim vrstam, .ivečim v rečnem kanalu. Zaradi ekolo¡Çkega oblikovanja se bo povečala raznolikost .ivljenjskega prostora in ustvarjeni bodo novi .ivljenjski prostori za ¡Çtevilne ogro.ene .ivalske ter rastlinske vrste. Poleg tega si je treba prizadevati za vzpostavitev optimalne povezave med kopnim in vodo. Na zunanjih straneh krivin so, recimo, nastali strmi in neporasli bregovi, ki predstavljajo dragocene .ivljenjske prostore za ogro.ene vodomce in različne nevretenčarje. Pri načrtovanju so bile upo¡Çtevane tudi zahteve s področja varstva pred poplavami. Poleg tega pa je to področje postalo zanimivo za rekreativne dejavnosti. V naslednjih letih bodo stalno preverjali, ali je bila preureditev ustja uspe¡Çno izvedena.

V biosfernem parku Grosses Walsertal v avstrijskem Vorarlbergu je zelo malo industrije. Tu prevladuje malostrukturirana turistična infrastruktura, prometne povezave niso preveč dobre. �çtevilni prebivalci delajo kot dnevni migranti izven domače regije: nasploh se zdi, kot da so v dolini nekako zamudili prilo.nost za razvoj. Kaj storiti? Prebivalci so se spomnili na naravne in kulturne zaklade domače regije in ko so bili ustvarjeni pogoji za načrtovanje območij in ko je bil izdelan vzorčni model za področje kmetijstva, gozdarstva, socialnih zadev, gospodarstva, prometa in poselitvenega razvoja, je Unesco dolini podelil status biosfernega rezervata. Biosferni park lahko .ivi samo, če z njim .ivi tudi lokalno prebivalstvo, ki dejavno sooblikuje lastno prihodnost. Načelo vseh Unescovih biosfernih rezervatov temelji na spoznanju, da je treba človeka pojmovati kot bistven, sestavni del narave in ne kot tuj element. Prvi rezultati projekta so .e vidni: predstavniki kmetijstva in plan¡Çarskih skupnosti (v prihodnje se jim bodo pridru.ili tudi predstavniki umetne obrti) so se med seboj povezali, da bi skupaj tr.ili tako imenovano "ko¡Çarico okusov" - darilno ko¡Çarico z lokalnimi kulinari čnimi specialitetami. Načrtujejo tudi izmenjavo z drugim biosfernim rezervatom, ki naj bi za dolino prideloval biolo¡Çko vino, Grosses Walsertal pa naj bi to regijo oskrboval z gorskim sirom "Walserstolz". Lansko leto so začeli s projektom "Pustolov¡Çčine v biosfernem parku", tedni in dnevi do.ivljanja narave za ¡Çole, dru.ine in počitni¡Çke goste. Cesto, za katero so pobirali cestnino, so zaprli za avtomobilski promet in sedaj tu vozi le avtobus, ki je povezan z regionalnim javnim prometnim omre.jem.

Organizacija Mountain Wilderness Francije je dala
pobudo za kampanjo, katere cilj je odstranitev zastarelih
in opu¡Çčenih objektov, ki so jih nekdaj uporabljali v turisti
čne, industrijske ali voja¡Çke namene in .e kar nekaj let
kazijo podobo gorske krajine (kabli, stebri smučarskih
.ičnic, podrtije nekdanjih hotelskih objektov ipd.).
V sodelovanju z drugimi organizacijami, zlasti organizacijo
"Paysages de France" in Mednarodnim odborom
za zavarovanje Mont Blanca (Comité international pour
la protection du Mont-Blanc - CIAPM), kot tudi s posameznimi
zavarovanimi območji v gorskih predelih .elijo
pobudniki akcije doseči naslednje tri cilje:
1. na zavarovanih območjih v francoskih gorah oziroma
na območju gorskega masiva Mont Blanc je treba
popisati vse opu¡Çčene naprave, ki kvarijo okolico (če
so recimo iz umetnih materialov ali pa materialov, ki
ne izvirajo iz domačega okolja);
2. z odstranitvijo dveh objektov je treba dokazati, da je
načrt izvedljiv;
3. srednjeročni cilj je odstranitev objektov na podlagi
obstoječe dokumentacije, dolgoročni cilj pa prepre
čevanje nastajanje novih "razvalin".
Na spodnjem spletnem naslovu je objavljen online vzorec,
s pomočjo katerega lahko sporočimo lokacijo
opu¡Çčenih naprav oziroma objektov. Tako naj bi letos
poleti na območju Haute Maurienne na 3000 m nadmorske
vi¡Çine ob francosko-italijanski meji začeli s
pomočjo prostovoljcev pripravljati odstranitev
opu¡Çčene .ični¡Çke postaje in stebrov ter razvalin planinskega
doma: zbrani bodo vsi elementi, ki niso pritrjeni
v tla, da bi tako podjetje, specializirano za izvajanje
tovrstnih dejavnosti, prihodnje leto la.je v celoti odstranilo
objekte.

Kot prva država na svetu je Lihtenštajn izvedel postopek certificiranja celotne gozdne površine na podlagi svetovno veljavnih meril trajnosti. Gozdovi zavzemajo v Lihtenštajnu 55,6 km² površine, kar ustreza približno tretjini njegove celotne površine. Certificiranje je bilo opravljeno po merilih Forest Stewardship Council (FSC), ki je bil ustanovljen leta 1993 v Torontu, da bi tako bilo mogoce uresniciti nacela trajnostne rabe gozdov, ki so bila sprejeta na konferenci v Riu leta 1992. Certificiranje gozda je vrednotenje gospodarjenja z gozdom, ki ga izdela neodvisna služba. S pomocjo tega postopka je mogoce zagotoviti, da je ohranjanje gozda in gospodarjenja z njim usmerjeno v ekonomski, ekološki in socialno trajnosten nacin, ter nakazati ukrepe za izboljšave. V analizi prednosti in pomanjkljivosti so bile preverjene vse gozdnogospodarske dejavnosti. Postopek certificiranja je trajal približno dve leti, vse do podelitve certifikata v Vaduzu v letošnjem avgustu. Pri gospodarjenju z gozdovi v Lihtenštajnu se se med drugim pozitivno izkazali naslednji elementi: v praksi dobro izpeljani instrumenti, komunikacija med uradom in obcinskimi gozdarji kakor tudi napredek v reševanju problemov v zvezi z gozdovi in divjadjo. Vendar je revizorska skupina zahtevala izpolnitev dolocenih pogojev na podrocju intenzivnega lova, vzpostavljanja zavarovanih obmocij za divjad, nacrtovanja dela, nadzorovanja uspešnosti ukrepov stabilnosti v varovalnem gozdu ter varnosti pri delu.

Pred kratkim je v južnotirolski občini Brunnico pričela z obratovanjem na biomaso toplarna, ki je sicer največja v Evropi. Njena izgradnja je bila zasnovana na osnovi presoje sprejemljivosti načrtovanih posegov v prostor, ki so jo izdelali na Evropski akademiji Bolzano (EURAC).
Ob mrzlih zimskih dnevih se je doslej iz dimnikov v Brunnicu vedno kadil gost dim, ki je obležal nizko nad tlemi. Le nekaj sto metrov višje je zaradi toplega višinskega zraka nastal nekakšen neprodušni pokrov. "Ko so se v ozrače primešali še izpušni plini avtomobilov, je bil zrak bolj onesnažen kot v marsikaterem od velikih mest," se pritožuje župan mesta Brunnico Christian Tschurtschentaler.
Zaradi vsega tega in ker gre za eno prvih italijanskih občin, ki je pristopila k svetovni Zvezi za podnebje, se je mesto pred tremi leti odločilo, da bo v čim večji meri omejilo ogrevanje na nafto in metan ter zgradilo toplarno na biomaso.
Veliko preden je toplarna dobila zeleno luč, so EURAC zadolžili za izvedbo obsežne študije o sprejemljivosti načrtovanih posegov v prostor ter presoje vplivov na okolje (PVO). V okviru študije o sprejemljivosti posegov v prostor so bili raziskani tudi gospodarski, socialni in kulturni vplivi projekta. "Projekt regionalnih razsežnosti, kot je gradnja toplarne v Brunnicu, vpliva na razvoj poselitve in prometa kakor tudi na regionalno gospodarstvo. Zato projekt seveda ni primeren vsak kraj," pojasnjuje Flavio V. Ruffini, sodelavec Evropske akademije. Z vidika PVO so se ugotavljale sprejemljivost gradnje in obratovanja toplarne na najustreznejši lokaciji in iz tega izhajajoče posledice na okolje. Zaradi celovito zasnovanega načrta izgradnje toplarne je bilo mogoče še v času izvajanja projekta odpraviti vse spore, ki so nastali zaradi rabe, ter preprečiti napačno načrtovanje in prekomerne stroške.

Občina Oberammergau v Nemčiji že od leta 1985 dalje izvaja v okviru projekta za varovanje tradicionalne kulturne krajine program nege košenic na pobočjih, s katerim naj bi vzpodbudili košnjo na tradicionalni način. Cilji projekta so ohranjanje biodiverzitete, pospeševanje lokalnega hribovskega kmetijstva in povečanje vrednosti krajine za turizem.
Kljub visokim subvencijam in ponudbi občine, da bo prevzela izvajanje ukrepov nege kulturne krajine, kmetje niso pokazali posebne pripravljenosti, da bi pri programu sodelovali; v letu 1991 je bilo od 162 ha v program vključenih samo 56 ha površin. Poleg tega je v letu 1995 občina v sodelovanju z Upravo za razvoj podeželja (DLE) začela izvajati postopek za obnovo košenic na pobočjih. V okviru tega projekta so s prodajo in nakupom zemljišč poskusili povečati število travnikov, ki se redno kosijo. Na ta način se je površina takih travnikov povečala na 72 ha. Od leta 1998 je program vključen tudi v bavarski program pogodbenega varstva narave. Da bi izravnali nizke subvencijske stopnje, izplačuje občina obdelovalcem travnikov, ki ležijo v najhujši strmini, še dodatna sredstva. Subvencijska sredstva za obnavljanje košenic s pomočjo čiščenja travnikov itd. so dvakrat večja kot sredstva, namenjena za košnjo.