Kam greš, zimski turizem?

V globalni turistični konkurenci se vrti investicijska spirala. Medtem ko stroški trženja, infrastrukture in vzdrževanja stalno naraščajo, se število nočitev v Alpah že leta zmanjšuje, tudi v nekdaj uspešnih regijah. Število smučarskih vozovnic, ki so bile prvič registrirane ob vstopu na smučišče (t. i. skier days), je v stalnem upadanju, ravno tako število dni bivanja smučarjev v določenem zimskošportnem kraju. Tretjina do četrtina smučišč obratuje z izgubo.

Podnebne spremembe te probleme le še zaostrujejo. Že zdaj količina dežnih padavin na območjih pod 1.000 metri nadmorske višine v enem letu presega količino snežnih padavin. Smučarske sezone so vedno krajše, višina snežne odeje je vedno nižja. Umetno zasneževanje ponuja le delno rešitev problema: z uporabo običajnih, dovoljenih sredstev potrebujemo za umetno zasneževanje tri do pet zaporednih dni s temperaturo pod lediščem, kar se zgodi vedno redkeje. Po napovedih naj bi se v prihodnje s smučarskim turizmom lahko ukvarjala le še območja, ki ležijo na več kot 1.800 metrih nadmorske višine.

Številni ukrepi, ki se sprejemajo zaradi prilagajanja podnebnim spremembam, prav te istočasno krepijo. Zaradi umetnega zasneževanja poraba energije eksponentno narašča. Prihod turistov v turistično destinacijo in njihova mobilnost v kraju samem občutno prispevata h količini emisij CO2. Dobre povezave z javnim prometom in dobro organizirana regionalna mobilnost gostov ne bi spodbujale le uporabe javnih prevoznih sredstev, temveč bi lahko bile tudi merilo pri izbiranju počitniške destinacije.

Viri in več informacij: