—
s
Zasnežene gore, neokrnjena pokrajina, tišina z mesečino obsijane noči: podoba zime v Alpah, kot jo slikajo turistični ponudniki, se vse manj ujema z realnostjo. Umetno zasnežene smučarske proge, drdrajoči teptalni stroji, snežni topovi in vodni zbiralniki – vse to so posledice turistične industrije. Število tistih, ki v Alpe prihajajo zaradi smučanja, je vedno manjše. Zimski turizem v Alpah je v krizi. Kaj storiti?
»Prizadevati si moramo, da bo smučanje postalo bolj privlačno, tako bomo ostali konkurenčni. Torej moramo investirati,« so prepričani mnogi. Zahtevajo postavitev zmogljivejših in hitrejših žičniških naprav, še več naprav za umetno zasneževanje in vzpostavitev novih povezav med smučišči. Upravljavci žičnic, občine in investitorji hitro najdejo skupni jezik. Drugi opozarjajo pred škodo, ki bo s tem povzročena okolju, bremeni dolgov in neenakomerno porazdeljenimi tveganji. Kritičnih glasov ne posluša nihče.
In tako se gradijo novi vodni zbiralniki, bagerji hrumijo na gradbiščih, kjer bodo uredili nove povezave med smučišči, gradi se nova železniška proga skozi doslej neokrnjeno dolino.
Kljub visoki ravni naložb pa število gostov ne narašča po pričakovanjih. Čez nekaj let gostov ni več – k sebi jih je zvabila sosednja regija z agresivno cenovno politiko. Za proizvodnjo snega so temperature pogosto previsoke, nadomestnih rešitev ni, občinske blagajne so prazne.
Posledice za prebivalce so hude: obtičali so na praznih gradbiščih sredi zelenih smučišč in z nezasedenimi hoteli, občina je zadolžena, mladi ne najdejo zaposlitve. Brata Marco in Thomas sta se tako kot številni iz njune generacije že odselila v mesto.
Po napornem delovnem dnevu sedi Maria z bratoma Luco in Simonom v gostilni Planika. »Tako ne gre več naprej,« pravi lastnica Maria. Luca, po poklicu mizar, ji pritrdi: »Naročil skoraj ni več.« In Simon, ki je zaposlen v žičniškem podjetju, udari z roko po mizi: »Ukrenimo že kaj!« O nastalih razmerah razpravljajo dolgo v noč.
Nekaj mesecev pozneje ponuja jedilni list gostilne Planika juho iz alpskih začimb. Luca je za sestrine goste iz domačega lesa zgradil oazo dobrega počutja. Simon je le še delno zaposlen pri žičnici. Poleti in pozimi vodi hotelske goste v bližnje »medvedje jame« in tam starim in mladim pripoveduje domače legende in pripovedke, ki pri poslušalcih vzbujajo začudenje in grozo.
Gorečnost sestre in bratov je spodbudila k ukrepanju še druge v vasi in sledili so njihovemu zgledu. Turistična ponudba vasi postala vse bolj raznolika in bogata. Tako kot družina Schmid se v kraj številni gostje zdaj pripeljejo z vlakom in ko prispejo v hotel, jih prtljaga že čaka v sobi. Ker je ponoči snežilo, lahko njihovi otroci v smučarski šoli dopoldan že poskusijo prve korake na smučeh. Popoldne se vsa družina odpravi še na izlet k »medvedjim jamam«.
Spremenila se je tudi pokrajina. Nič več ni vodnih zbiralnikov, izravnanih tras za smučišča ali novih povezav med smučišči. Kadar je snega dovolj, žičnice še vedno obratujejo. In tudi ko ni snega, gostje tukaj še vedno radi preživljajo počitnice, saj so v kraju pripravili bogato turistično ponudbo, ki obiskovalcem omogoča doživeti tamkajšnjo kulturo in naravo ter si spočiti dušo.
Občani, politiki, podjetniki in sosedje se zberejo za skupno mizo, da bi razmislili o svoji prihodnosti. Katere so priložnosti in kateri so potenciali, ki bi omogočili, da bi dolgoročno postali neodvisni od zimskega turizma?
Sklenejo, da bodo tvegali in se lotili eksperimenta: otroci in šolarji bodo med šolsko uro dobili prazen list papirja z nalogo, da nanj narišejo, kaj si želijo za svojo domovino. Rezultat je zelo pisan. Mark je narisal šolo, zato da njegovi najljubši sestrični kasneje ne bo treba v mesto študirat. Aurel je narisal veliko dreves, da bi lahko nekega dne delal kot gozdar. Sophia ja narisala pekarno, tako bo lahko vsak dan spekla pecivo po receptu svoje stare mame.
Tudi odrasle so okužile sanje njihovih otrok. Odpre se razprava o priložnostih in potencialih domače regije. Mizarski mojster Luca je prepričan, da bi bila dobra zamisel ustanovitev kompetenčnega lesnega centra. Lesa in prostora je dovolj in številni se na obdelovanje lesa spoznajo.
Ko se uresničijo sanje, nastane nova pokrajina. Nihče ne obžaluje odločitve o opustitvi zimskega turizma, saj so se pojavile nove možnosti za preživetje. Nov kompetenčni lesni center zaživi in kmalu uživa velik ugled na širšem območju.
Katera vprašanja si morajo zastaviti zimskošportne destinacije? Informacije lahko poiščete v našem dosjeju Zimski turizem v Alpah. Tukaj boste našli osnovne informacije, primere in ideje.
CIPRA 2017
Mednarodna komisija za varstvo Alp
CIPRA International
www.cipra.org
Ilustriral: Johannes Gautier